Zaplet filmov para Lemmon/Matthau je zato vedno zazvenel takole: okej, Jack, ker žensk ne potrebujeva, se morava dogovoriti le, kdo od naju bo ženska - ti boš ženska. Klicaj! Kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli. V Wilderjevem Kolačku usode (1966), njunem prvem skupnem filmu, je Matthau - pohlepni, jasno, zakrknjeni samski advokat - nezadržno manipuliral s povsem nepomembno, v resnici zelo majhno poškodbo, ki jo je njegov nemočni svak, Lemmon, sicer TV snemalec, dobil med neko športno tekmo. Jack, ki mu je žena ušla, se je moral pretvarjati, da je od vratu navzdol paraliziran, Walter, ki mu je to vrglo stranskega Oskarja, pa je ekipo, TV družbo in štadion tožil za čisti milijon USD. V Čudnem paru (1968), zelo teatrski ekranizaciji broadwayske drame Neila Simona, sta bila prijatelja, ki po propadlih zakonih pristaneta v skupnem gospodinjstvu - Matthau komandira, Lemmon gospodinji. V Wilderjevi Naslovni strani (1974), drugem rimejku slovite in nezastarljive Naslovne strani iz l. 1931, je bil Matthau objestni časopisni urednik, veliki manipulator, ki svojemu prvemu peresu, Lemmonu, ne pusti, da bi jo z izvoljenko pod pazduho mahnil v širni svet. Samo še štorijo o tem napiši, potem pa lahko greš, vedno reče Walter. In Jacku potem ne preostane nič drugega, kot da glumi Šeherezado. Na koncu Jacka - in njegovo izvoljenko tudi - vlak sicer odpelje v širni svet, toda tik pred odhodom mu Matthau v spomin pokloni žepno uro. Ko vlak odpiska, Matthau, ki zmeraj pobere vse najboljše vrstice, stopi pred blagajniško okence in uradniku reče: »Na vlaku je neki Hildy Johnson. Sporočite, da naj ga primejo! Pes mi je sunil uro.« Je rekel Hildy? Točno, Walter je komandiral, Jack, pardon, Hildy, pa hodil v štacuno, pardon, poročal. V zadnjem Wilderjevem filmu, Buddy Buddy (1983), sicer precej obupani reviziji Čudnega para, je bil Matthau poklicni morilec, ki se sredi akcije spoprijatelji z Lemmonom, tako potrtim, ker ga je zapustila žena, da hoče narediti samomor. Jasno, ko sreča Matthaua, ženske ne potrebuje več. Le koga bi lahko še presenetilo, da sta v Starih sabljah (1993) kot sestradana buldoga planila na prvo žensko, ki jo zagledata? Jasno, oba na isto. Matthau je pač vedno potreboval nešteto krink in nešteto sarkastičnih replik, da je zgledal kot moški.