Kakorkoli že kdo ocenjuje Bizjakovo delo, je treba reči, da se je skozi svoj šestletni mandat prebijal z dokaj uspešnim izogibanjem politizaciji zadev. Vsekakor bolj uspešno, kot mu je bilo prerokovano, ko je zasedel ta položaj, pospremljen s pomisleki o svojem strankarskem poreklu in še bolj o "sumljivi" preteklosti bivšega notranjega ministra. Zato pa brez politizacije, tako kot pri vsaki kadrovski izbiri, tudi pri izbiri Bizjakovega naslednika (pa četudi bo ta morda spet Bizjak), ne bo šlo. Politiki so se do institucije ombudsmana v prejšnjih letih marsikdaj vedli ignorantsko: v varuhovem uradu so se pritoževali, da jim vlada z zmanjšanjem proračunskega denarja striže peruti, parlament je z zamudo obravnaval varuhova poročila ipd. Kljub temu pa je to mesto tudi za tiste, ki gledajo skozi optiko strankarskih očal, dovolj pomembno in mamljivo, da pristavijo svoj lonček. Pa tudi predsednik Kučan sam se skušnjavi politizacije težko upira, sodeč po njegovem govoru na nedeljskem zborovanju slovenskih izgnancev in drugih žrtev vojnega nasilja v Brestanici. V njem je med drugim ocenil, da "bomo volivci znali pretehtati odgovornost za nastanek sedanje (vladne op. p.) krize in za njene posledice..."; in si spet prislužil javno kritiko, da se politično opredeljuje, pa tudi poljavne sarkastične opazke, da se mu v tej vročini taja zamrznjena partijska knjižica. Bomo videli, kako bo šlo z varuhom.