Najnovejša uprizoritev Nosorogov v svojo domišljeno nadčasovno in univerzalno odrsko izvedbo lahkotno in elegantno zajame tako Ionescovo farsično in sarkastično kritiko vsakršnega političnega enoumja in militantnega totalitarizma kakor globljega ozadja evropske novoveške filozofije, oprte na znameniti Descartesov »Cogito, ergo sum«. Težki, arhaični, debelokožni in lihoprsti kopitarji, ki se sprva napovedujejo prevladujočim razumniškim »nejevernim Tomažem« le kot posamični plodovi halucinacij kakega zasvojenca z alkoholom ali kot pogrošne izmišljotine novinarjev, »ki ne vejo več, kaj naj si zmislijo, da bi lahko prodali svoje ušive časopise«, s silovitostjo in neobvladljivostjo svojega prvinskega, naravnega in iracionalnega topotanja nazadnje preženejo tako rekoč vse ljudi iz uradov in domov neznanega »podeželskega mesteca«, povzročijo pravo epidemijo njihovih neverjetnih pretvorb v okorne štirinožce ter naposled njihovo množično stekanje v vse bolj monolitno – čredo. Edini, ki nazadnje ostane kot popolnoma osamljen »zadnji človek« v pogubnem procesu čredenja ljudi, je neizobraženi, družbeno in zasebno neuspešni ter iz nespoštljivosti do samega sebe in življenja nasploh nemarno zapiti Bérenger kot Ionescov poslednji porog, namenjen predstavnikom duhovne, znanstvene, gospodarske, politične in vsakršne druge družbene elite.