Igra Na cilju v prevodu Mojce Kranjc, s katero režiser Dušan Mlakar in njegova ustvarjalna ekipa na odru Male drame zaokrožata svojevrstno trilogijo komornih uprizoritev Bernhardovih dramskih besedil, ne skriva podpisa svojega avtorja. Gre za izrazito intenzivno in umetelno stkano pisanje, ki ga poganjata manični govor ter neizčrpno ponavljanje izbranih motivov in tem, vsebinsko pa za sarkastično kritiko meščanstva ter nespravljivi prikaz samotnosti in zlohotnosti sodobnega človeka. Tudi v tej igri, ki govori o materi in hčeri oziroma o njunem vsakoletnem, vselej enakem odpravljanju v obmorsko mesto Katwijk, je levji delež besedovanja odmerjen eni od skupno treh nastopajočih oseb, pri tem pa deroči in rušilni tok besed, s katerim mati zasipava najprej svojo hčer in kasneje še njunega gosta, obetavnega dramskega pisatelja, ni le sredstvo izražanja, ampak tudi izpopolnjeno mučilno orodje in hvaležni medij nenasitnega samoljubja.