Krmarju evroskupine, ki se mu ob nastopu funkcije obeta lepa osebna promocija, saj bo sodeloval tudi na zasedanjih finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank sedmerice največjih držav sveta (G-7), ne manjka odlik, ki krasijo učinkovite pogajalce: od sposobnosti komunikacije v več jezikih do moči prepričevanja sogovornikov na različnih bregovih z argumenti, ki jim je težko ugovarjati. Tuje so mu puhlice in diplomatsko leporečje večine evropskih politikov, kot priča sarkastična izjava po polomu pogajanj o novi ustavni pogodbi (decembra lani v Bruslju) - »bolj se Evropa širi, več je ozkosrčnosti«. Predvsem pa se Juncker ponaša s pogumnimi in celo politično pregrešnimi idejami. Marca letos, ko so se evropski državniki v zadregi ogibali pikrih vprašanj na rovaš upehanosti lizbonske strategije, po kateri bi unija do leta 2010 v dinamičnosti in konkurenčnosti morala prehiteti ZDA in Japonsko, je premier velikega vojvodstva pragmatično predlagal, naj bi svetle, vendar težko izvedljive cilje razdelili na tiste, ki jih je mogoče doseči pred koncem tega desetletja, trdovratnejše izzive pa bi odložili do leta 2012, kajti celotne strategije očitno ne bo mogoče uresničiti do postavljenega roka. Junckerja pač ni strah priznati neuspeha, niti se ne poskuša zatekati k cenenim izgovorom, zato si je v kakofoničnem orkestru evropskih velmož priboril ugled nevsakdanjega, celo »nepolitičnega« državnika.