»Bom dala pod drevešček, da ga bo takoj zavohal,« je bil drobcen izsek veselodecembrskega pogovora, ujet med dvema nadstropjema, v dvigalu, s posledico, da si se – kajpak brez odgovora – spraševal, kaj vse lahko dehti pod enim od drevesc, ki jih je večna sila decembrskega dela koledarja tudi letos otela iz narave in prestavila na toplo, ob radiatorje. In kdo vse naj bi pod njim vohljal. Zelo verjetno pa pri avtorici omenjene izjave ne bo dehtelo tisto, kar je pod svojo smreko in okoli nje v Kresiji v poduk mimoidočim postavila Nataša Ribič. To je slikarka, ki je bila v preteklosti znana predvsem po klasičnem delu, tako abstrakciji kot figuralnih delih s simbolnimi sporočili in domicilom v domeni t. i. ženske občutljivosti, ki pa v zadnjem času pri ustvarjanju posega po različnih predmetih. Za tako strategijo se je odločila tudi tokrat, v prednovoletnem času, ki je še zlasti tarča očitkov o »popredmetenosti« in h kateremu je primaknila svoje voščilo. Se pravi, projekt Srečno novo leto oziroma prednovoletni ambient v lastni režiji, ki nagovarja s sarkastičnimi toni v dokaj akutnih legah, z ljubeznijo do kiča in občutkom za absurdnost človeških stranpoti. Ko vstopiš vanj, ti sicer da vtis, da imaš opraviti z vestno, urejeno gospodinjo in Ribičeva se je kot taka izkazala že na odprtju, ko je zbrane, kot gre temu času, prijazno povabila h kozarcem. A je ob napitnici postregla tudi s hudo alternativnim jedilnikom. Dobesedno z Glavnim menijem z motivi surovih, krvavordečih src, serviranih na lesketajočih se pladnjih, z Baletom, serijo fotografij monumentalnega transseksualnega plesalca, in, nazadnje, Uspavanko, kombinacijo podobe zajčka ter pištole sredi rožnate barve. Predvsem pa z Darili ob smrečici, serijo škatel, ovitih v kolaže časopisnih člankov s krvoločnimi temami od pobojev v ZDA ali Pulju do mrtvih v Gazi in rudarskih nesreč. Tako razstavo ne zgolj gledaš, temveč tudi bereš. vu