Kljub temu se ni strinjalo z zagovorom obtoženega, da uporabljene besede, kot so na primer "blaznost", "shizofrenija" in "demenca", niso slabšalni izrazi, "ker niso bile uporabljene v medicinskem, temveč publicističnem pisanju". Prav tako je zavrnilo mnenje zagovornikov, češ da sodišče ni dokazalo namena zaničevanja oziroma posebno "obarvanega" naklepa. Vendar po oceni vrhovnega sodišča "obstaja precejšen dvom o tem, da je bilo dejanje obsojenega Nežmaha storjeno z namenom zaničevanja zasebnega tožilca". Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo Nežmahov namen zaničevanja v slogu spornega besedila, češ da je napisan "v izrazito sarkastičnem in zajedljivem tonu". Po navedbah sodišča druge stopnje namreč takšen namen zaničevanja zelo plastično ponazarja že slika kot osrednji del članka, ki Rupla "kaže med samimi pravimi norci". Vendar pa ti razlogi po mnenju vrhovnega sodišča "niso prepričljivi". Sarkastičen ton pisanja sicer lahko kaže na zaničljiv namen pisca, toda v konkretnem primeru je treba upoštevati, da je bilo sporno besedilo objavljeno v rubriki "Pamflet", za katero je značilen sarkastičen način pisanja o politiki in politikih. Sodišče druge stopnje je tudi"napačno ugotovilo Nežmahov namen zaničevanja na podlagi objavljene karikature, katere avtor sploh ni bil obsojeni Nežmah, pač pa karikaturist Mladine". Prav tako je premalo upoštevalo, da je v skladu s 169. členom KZ nekaznivost novinarja za storjeno razžalitev pri opravljanju časnikarskega poklica določena kot pravilo in da je zato treba "namen zaničevanja" kot izjemo od pravila "razlagati restriktivno". Nato je vrhovno sodišče prešlo k osrednjemu in najpomembnejšemu razlogu za svojo sodbo. "V primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanja in javne izjave posameznih političnih funkcionarjev, pa je zaradi javnega interesa oziroma ustavno zagotovljene človekove pravice do svobode izražanja (39. člen ustave) potrebno, da sodišča (...) o obstoju 'namena zaničevanja' presojajo po najstrožjih kriterijih. K taki uporabi zakona so sodišča zavezana tudi po določbi 10. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (...), na katero se sklicuje obsojeni v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti. Po 2. odstavku 10. člena te konvencije se namreč lahko izvrševanje pravice do svobodnega izražanja, s katero se posega "v ugled in pravice drugih ljudi", omeji in kaznuje le, če je to "nujno v demokratični družbi". Navedeno izjemo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice zelo restriktivno, še posebej, kadar gre za pisanje novinarjev, ki se žaljivo izražajo o posameznih politikih, ki so s svojimi ravnanji sami dali novinarjem povod za takšno pisanje," ugotavlja v svoji razsodbi Vrhovno sodišče Slovenije.