Bill Maher se je prehudo pregrešil. Pred devetimi meseci je z enim stavkom prekoračil mejo nekorektnosti. 16. septembra lanskega leta, le pet dni po napadih na New York in Pentagon, se je uprl silovitemu toku hujskaškega patriotizma, ki je zajel javnost. Predvsem ga je zmotilo, da so o napadalcih govorili kot o strahopetcih. »Mi smo strahopetci,« je rekel. »Rakete izstreljujemo z varne razdalje 2000 milj. To je strahopetno. Ostati v letalu, ki leti proti zidu - recite temu, kar hočete, ampak strahopetno ni.« Tiste dni je bila Amerika odeta v žalovalno črnino. Kult vojske se je začel silovito oblikovati nekoliko kasneje. Vendar je ZDA za hip obmolknila. Vsem je bilo jasno, da je Maher rekel ravno tisto, česar se ne sme reči. Česar se nikoli ne bi smelo reči. S sarkastičnim tonom in v oddaji, ki je definirana kot brezobzirna politična satira, vendar javno. V kateremkoli newyorškem baru bi ga v tistih dneh na gobec. V resničnem svetu televizije je izgubil oddajo. Dotaknil se je točke, na kateri stoji celotna zgradba dobrega in zla, in jo zamajal.