Kot so menili višji sodniki, po eni strani ni mogoče oporekati pravici javnosti do obveščenosti, iz katere izhaja tudi pravica novinarjev in medijev do svobodnega izražanja in informiranja, po drugi strani pa je v istih pravnih aktih jasno izražena pravica vsakega posameznika do moralne integritete in ugleda. Ker ne ena ne druga nista absolutni, je pravica do obveščenosti omejena, ko je to nujno zaradi zavarovanja ugleda posameznika. Višje sodišče se je strinjalo s pooblaščencem zasebnega tožilca, da je novinar z uporabo spornih izrazov grobo prekoračil še dopustno mejo pisanja o dogodku, ki je sicer nedvomno izzval zanimanje javnosti, a bi ga bilo po mnenju višjih sodnikov mogoče prikazati tudi drugače, sprejemljivejše. Novinar je navedel polno ime zasebnega tožilca in sestavka napisal v sarkastičnem tonu, razlogi okrožnih sodnikov, da svoboda izražanja pomeni tudi »širjenje informacij in idej, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo«, pa višje sodnike niso prepričali.