Slovenci so v petek v Mariboru dobili priložnost, da na glas pred mikrofonom pred vsemi povedo, kar jim leži na duši. S štiriurnim Govorniškim ekom na Glavnem trgu je lahko vsakdo izpolnjeval svojo temeljno pravico demokracije do svobode govora, kdor pa je priložnost zamudil, bo za demonstracijo svojih pogledov na svet ponovno imel še mnogo torkov in petkov do novega leta. Toda, kot ugotavljajo organizatorji iz društva za razvoj humanistike Zofijini ljubimci, to morda sploh ne bo nujno. »Svoboda govora je pravica, ki je nihče ne izvaja. Cenzura sploh ni potrebna, ker tako ali tako nihče nič ne pove,« je o maloštevilnih svobodomiselnih govorcih (skupaj z njim so bili štirje, pa še to prijatelji) menil študent Samo Bohak iz društva. Kljub apatičnosti ljudstva, kot ugotavljajo organizatorji, je bilo ta dan vseeno slišati kar nekaj krepkih na račun aktualnih tem, kot so diskriminacija, predsedniške volitve, cenzura in seveda vlada, vse začinjeno s precej ironije: Mojca Hercog se je pritožila nad mariborskim javnim prevozom, Klemen Šali pa posredno nad ničimer. »Pri nas vse štima, izrecno bi pohvalil socialo, sodstvo, vojsko, zdravstvo, vse! Ponosen sem, da sem Slovenec,« je v sarkastičnem slogu povedal Šali. Čeprav ideja (še) ni zaživela, bodo z novodobno agoro poskusili ponovno ta torek med 15. in 19. uro. »Ideja se mi zdi enkratna. Mislim, da nisem edini, ki bi rad izlil svoj gnev, in več ko nas je, večje so možnosti, da se kaj spremeni na bolje,« je še dodal Šali. I. Gr.