Tožilec je zahteval prepoved približno šestih besed, sodišče pa je prepovedalo kar ves članek. »Leta 1987 je vrhovno sodišče to razveljavilo, ko sem brskal po sodnih papirjih, pa mi je padlo v oči, da sta dva sodnika, ki sta leta 1987 izdala sodbo, kot višja sodnika sodelovala tudi v mojem procesu. Kot dodatni argument za namen zaničevanja so mi 'obesili' še karikaturo ob članku, čeprav sploh nisem bil njen avtor. Pritožil sem se na vrhovno sodišče, ki je sledilo razmišljanjem evropskega sodišča. Ne morem se strinjati z ugotovitvijo, da sarkastičen slog pisanja kaže namen zaničevanja, saj bi to pomenilo, da določeni žanri niso dovoljeni. Sodišče se je strinjalo, da jih je treba različno ocenjevati. Če vemo, s katerim žanrom imamo opraviti, ga moramo meriti po njegovih kopitih,« pravi Nežmah. Po njegovem mnenju je proces pripomogel k zakoličenju normativov, kako naj sodišča razsojajo v takšnih primerih. Mednarodne institucije, ki se ukvarjajo s kršitvami človekovih pravic, pa so vse po vrsti uvrstile njegov primer med omejevanje svobode tiska.