Bilo je opoldne, ko je Harry Hole stopil iz tramvaja pri hotelu Radisson SAS na Holbergovi ulici. Opazil je, da se je nizko dopoldansko sonce za hip zazrcalilo na šipah sestrskega bloka državne bolnišnice, potem pa se je skrilo za oblake. Zadnjič je bil v pisarni. Šel je pospravit, pogledat, ali je pobral vse, si je dopovedoval. Ampak tisto malo, kar je bilo osebnih stvari, je našlo prostor v plastični vrečki, ki jo je dan prej prinesel domov iz supermarketa. Hodniki so bili prazni. Tisti, ki niso bili v službi, so se doma pripravljali na zadnjo zabavo v tem tisočletju. Ena sama girlanda je visela s stola in spominjala na včerajšnjo poslovilno zabavico, v Ellenini režiji, se razume. Suhoparne poslovilne besede Bjarneja Møllerja se niso povsem ujemale z njenimi modrimi balončki in osvečkano smetanovo torto, a kratek govor je bil kar prijazen. Šef oddelka je očitno vedel, da mu Harry ne bo nikoli odpustil, če bo pompozen in sentimentalen. Harry je moral priznati, da se je počutil kar malo ponosnega, ko mu je Møller čestital za naziv višjega inšpektorja in mu zaželel srečo v POS-u. Niti sarkastični nasmeh Toma Waalerja in njegovo rahlo odkimavanje med gledalci čisto zadaj pri vratih mu nista mogla pokvariti tega občutka.