Ritchija je zadelo kar nekaj očitkov, da v poskusu zavzetja položaja poznavalca sodobne kriminalne podobe Londona deluje zlagano, prisiljeno in domišljavo. Film nekaj časa spremlja tako imenovani »voice over«, torej glas vsevednega pripovedovalca, ki gledalcu sproti pojasnjuje, kaj se dogaja in ga seznanja s posameznimi liki. Ne gre za dodatek, kakršnega smo vajeni na primer v filmih Woodyja Allena, kjer je vloga pripovedovalca smešiti ali pa na komično-sarkastičen način komentirati dogajanje. Ritchijev pripovedovalec preprosto le pripoveduje, a še to bolj nedosledno. Vse dokler približno ne spoznamo vseh akterjev in njihovih medsebojnih navez, nato za vedno utihne. Problematična je tudi precej enoplastna karakterizacija osrednjih protagonistov. Ritchie ledeno hladno odgovarja, da ima zelo jasno sliko mednarodne gangsterske srenje, ki okupira London. Zagotavlja tudi, da je njegov filmski pogled objektiven in natančen. Svoj novi film vidi kot nekakšno posodobljeno različico filma Pljuni in jo stisni. Žanrsko se filma ne razlikujeta, kar ju med seboj ločuje, je čas, ki je družbo pregnetel in ta je izpljunila še malo bolj brutalne, pretkane in brezkompromisne žonglerje z denarjem nedolžnih. Novi Ritchijevi projekti