Šostakovičevi spomini so ob prvi (ameriški) objavi leta 1979 dvignili veliko prahu. Skladatelj, ki je veljal za nagelj v gumbnici sovjetske glasbe - njegova Sedma simfonija (1941) je bila med 2. svetovno vojno simbol trpeče Rusije, opereta Moskva, Čeremuški (1958) pa nekak zvočni emblem hruščovovske odjuge -, se je v tekstu razkril kot sarkastičen komentator cinične stvarnosti. Nikakor ni hotel postati kritik. (Še manj ga je mikalo disidentstvo: Aleksander I. Solženicin se mu je zdel nekak ponesrečeni svetnik.) Morda je za to zaslužna bridka izkušnja z javno objavljenimi mnenji o njegovem delu: 28. januarja in 6. februarja 1936 je namreč osrednji sovjetski list Pravda natisnil nepodpisana napada na opero Lady Macbeth iz Mcenska (samo nekaj dni pozneje je bila prvič uprizorjena v Ljubljani!) in balet Bistri potok . Spričo grobih slovničnih napak v obeh tekstih je utemeljena domneva, da sta najbrž privrela izpod peresa zagonetnega generalnega sekretarja boljševiške partije Josifa V. Stalina, ki je kot pogruzinjeni in nato še rusificirani Osetinec imel določene težave s Puškinovim jezikom (poleg njega je vsaj še 11 kandidatov za avtorstvo teh dveh proslulih traktatov!)? Šostakovičev idiom pač ni bila beseda, temveč glasba. Razumel jo je kot sredstvo ekspresije, ki je hkrati tudi komunikacija. Njegove partiture so nenehno skušale pripovedovati. Tudi večina Šostakovičevih petnajstih simfonij - med pomembnimi skladatelji 20. stoletja sta jih več ustvarila samo William H. Brian (29) in Nikolaj J. Mjaskovski (27) - želi biti »slika« sveta oziroma kozmosa. Umetnost zanj ni bila igra, ki konstituira lastna pravila, temveč zaveza življenju sredi tukajšnjosti, zdajšnjosti in večnosti.