Kot smo videli, se je v našem primeru poskušal pokazati v svoji najboljši izdaji: kot policist-razumnik, ki se lahko kot enak z enakim meni tudi z direkcijo najbolj sarkastičnega humorja, kar ga premore država, a tudi kot neupogljivi šef, ki ne pusti na cedilu svojih fantov niti takrat, kadar trčijo ob časopisne vplivneže. Pogorevc namreč ne bi bil Pogorevc, če ne bi zaznal populističnega refleksa v javnosti, ki je problem naših sumljivcev iz Pena razumela kot kaprico razvajenih pisunov. Zloba in zavist, iz katerih se napaja ta refleks, sta seve kar se da človeški. Toda človeška je tudi tale zdravorazumska pomisel: če so tako ravnali z doktorjem Miheljakom, kaj vse se lahko zgodi šele Janezu Brezimniku!