č) Strategija opustitve MS. V nasprotju s strategijo renacionalizacije EU, ki kljub vsemu predvideva ohranitev najosnovnejših institucij, režimov in politik Unije, se ta strategija zavzema za popolno odpravo MS in ponovno iskanje novih načinov naddržavnega evropskega integriranja. MS naj bi bil iluzionarski korak k nadnacionalni evropski integraciji, rezultat dosedanjih ogrožanj Evrope s strani ZSSR in varšavskega pakta. Osnovni zgodovinski vzorec odnosov med evropskimi državami je sedaj ponovno vzpostavljen in se ga ne da umetno urejati s formalnimi in institucionalnimi lepotnimi korekturami. EU bo nekaj časa sicer še lahko živela, z ali brez MS, vendar jo bo spričo nove situacije potrebno nadomestiti z bolj kompetitivnimi oblikami sodelovanja ali z ustvarjanjem koalicij, ki ne bodo nujno pomenile samo povezave s sedanjimi državami znotraj EU ali celo z državami, ki geografsko niso evropske. Strategija se upira idejam, da bi morale vse države Unije imeti iste pravice in dolžnosti. Princip subsidiarnosti naj ne bi veljal samo za vsebino, ampak naj bi bil kombiniran tudi geografsko. Države, ki imajo interes za sodelovanje pri določeni zadevi, naj pač sodelujejo, druge pa se jim svobodno priključijo pozneje ali pa sploh ne. Olajša naj se možnost za nekaznovano opuščanje do sedaj sprejetih skupnih obligacij - vse do enostavne možnosti popolnega izstopa. Strategija se v glavnem prekriva s politično znanimi tezami o "Evropi več brzin", "Evropi več koncentričnih krogov", "Evropi regij" ipd. Na tak način bi bila odpravljena tudi umetna delitev na Zahodno in Vzhodno Evropo - vse zainteresirane države bi bile v istem začetnem pravnem položaju. MKEU naj bi se transformirala v konferenco, ki bi preučila in evidentirala možnosti fleksibilnega sodelovanja - neke vrste borzo za ponudbe in povpraševanja po različnih oblikah institucionalnega sodelovanja suverenih držav. Kritika te strategije se usmerja med drugim na dejstvo, da bi se preizkušeno pozitivni dosežki sedanjega evropskega sodelovanja (npr. skupni trg) porušili, saj ne bi bilo več sistema nadnacionalno delujočih sankcij za nespoštovanje skupno sprejetih obvez. Za to strategijo naj bi se skrival tudi možni interes nove združene Nemčije, ki bi iz takšnega stanja potegnila optimalne koristi za svoj ponovni hegemonski položaj.