načine. Še več, v mnogo družbah lahko skupina kupone, ki jih potrebuje za zagotovitev ženinov in nevest za svoje člane, pridobi samo tako, da svoje ženske poroča v druge skupine in od njih prejema plačila v obliki odkupnin, s čimer vse skupine zapleta v nize poročnih izmenjav. Ta vidik nam pomaga razumeti navade, kot sta levirat (moški se poroči z ženo svojega brata, ki je brez otrok) in sororat (ženska se poroči z vdovcem svoje sestre), ki jih običajno srečamo v patriarhalnih družbah. Morda najzgodnejši zapis o leviratu lahko najdemo v Mojzesovi knjigi (Geneza 38:8–10). Judov prvorojenec umre brez potomcev, zato Juda ukaže svojemu drugemu sinu Onanu: »Pojdi k ženi svojega brata in stôri svaško dolžnost do nje, da bratu obudiš potomstvo!« Onan je vedel, da bi bil vsak otrok iz tega zakona tehnično otrok njegovega mrtvega brata, zato bi Judov patrimonij podedoval on, ne pa Onan in njegovi sinovi. Zato »je vsakokrat, ko je šel k bratovi ženi, spustil seme na tla, da bratu ne bi dal potomstva. V Gospodovih očeh je bilo hudobno, kar je delal, zato je tudi njega usmrtil.« Ne glede na to, kaj so trdile generacije učiteljev verouka, Onanov greh ni bilo samozadovoljevanje niti mu na dlaneh niso zrasle dlake. Njegov greh je bil, da je odklonil, da bi pomagal nadaljevati (patrilinearni) rod svojega mrtvega brata. V primeru sororata se zdi, da je bistvo v izpolnjevanju pogodbene obveznosti sorodnikov mrtve ženske, da njenemu možu zagotovijo ženo. V obeh primerih – to se zdi bistveno – je zakon pogodba med dvema skupinama sorodnikov in traja tudi po smrti tistih dveh ljudi, ki sta dejansko poročena. Še več, pomembnost nadaljevanja rodu umrle osebe leži v samem jedru teh obveznosti. Če – kakor velja v primeru levirata – zakonska zveza ne zahteva, da sta oba partnerja živa, potem niti ni nujno, da zahteva, da sta nasprotnega spola. E. E. Evans-Pritchard, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja raziskoval kraljestva