Poleg problemov s kriznimi žarišči pa polna opravilna sposobnost ameriškega voditeljstva še posebej zadeva poglabljajočo se svetovno gospodarsko krizo. Omenjeni torkov Clintonov nastop je v tem pogledu lahko razlog za zmerni optimizem. Oceniti je namreč mogoče, da je bil opravljen prvi korak v smeri, ki ga je bilo glede na strukturna razmerja mogoče pričakovati. Ko so se centri svetovne moči s političnega pola premaknili na finančni in kapitalski pol, je hkrati začelo nastajati neravnotežje, ki se je z vso nenadnostjo in težavnostjo pokazalo ob izbruhu vrste valutnih, borznih in posledično političnih kriz v pacifiškem bazenu. V mesecih poglabljanja teh kriz, ki resno grozijo s tem, da se bodo razvile v doslej še ne izkušeno svetovno gospodarsko krizo, se je pokazalo, da brez politične komponente kratko malo ne bo šlo. Popravljanje mehanizmov svetovnega prostega trga namreč ni mogoče zgolj v okviru ekonomske pameti in doslej znanih rutinskih ukrepov predvsem Mednarodnega denarnega sklada.