Društvo prisilnih mobilizirancev je namreč v Trbovljah že pred leti s pomočjo občine dalo postaviti omenjeno spominsko obeležje. Vendar se je pri tem zgodila rahla nerodnost in obeležje je bilo postavljeno kot dodatek spomeniku žrtvam fašizma. To je močno prizadelo nekatere člane borčevske organizacije in vrstili so se protesti, na koncu pa so obeležje celo samovoljno odstranili in ga prestavili nedaleč stran. S simboličnim blagoslovom, pravijo člani trboveljskega društva mobilizirancev, pa so, vsaj kar se tiče njih, zdaj to zgodbo zaključili. Ne moti jih, da sta oba spomenika postavljena zelo blizu. Navsezadnje gre v obeh primerih za žrtve druge svetovne vojne. »Naš namen je zgolj pokopati svoje mrtve in se jih na ustrezen način tudi spominjati v bodoče. Po moji grobi oceni je bilo od leta 1941 do 1945 v nemško vojsko mobiliziranih med 60.000 in 80.000 Slovencev. Pravega števila pa nihče ne ve, kar je za našo novejšo zgodovino prava sramota. Upam, da bo ta popravljena do konca leta 2010, ko bomo zaključili projekt, prek katerega poskušamo priti do natančnih številk,« je povedal Andrej Zorko, predsednik Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Tovrstnih spominskih plošč je v Sloveniji že več kot sto. Obeležje na trboveljskem pokopališču pa je med večjimi. Zorko je napovedal, da si bodo v zvezi prizadevali, da jih postavijo po Sloveniji še nekaj. »To se mi zdi prav in pošteno. Takrat smo kot mladi fantje morali sprejemati težke odločitve. Sam sem postavil varnost svoje družine na prvo mesto. Poleg tega pa mi ni dišalo niti takratno reklamiranje Slovenije po sovjetskem vzoru,« je ob simboličnem prižiganju večne luči ob obeležju povedal eden še živečih mobilizirancev Tone Logar iz Ljubljane, ki pravi, da jih je veliko v tistem času tudi prebegnilo v partizane. Sam se je boril v Italiji in Rusiji, nekaj časa pa je preživel v ruskem ujetništvu. »Sam sem imel srečo, da sem preživel to moro. Prav je, da se spominjamo tudi tistih, ki niso imeli te sreče,« je dodal Logar.