»Gnala ga je otroška želja po igri. Bil je optimist, globoko v sebi pa pesimist. Pravi oportunist,« ga opisuje Föger. Vse življenje je gledal na svet skozi oči skrajno razvajenega otroka. Njegovo otroštvo je bilo v resnici nebeško: preživel ga je v čarobni palači, obdan z razkošjem, s kupom služinčadi in živalmi vseh vrst. Z ženo Gretl, ki jo je poznal od tretjega leta starosti, se je mali Konrad šel dinozavre v parku svojih staršev. Na željo očeta zdravnika je najprej doštudiral medicino, nato pa na Dunaju še zoologijo in psihologijo. V domačem Altenbergu je delal svoje hkrati nedonosne in epohalne raziskave o vedenju sivih gosi, mravelj, kavk in drugih živali. Že v teh zgodnjih letih je postavil temelje znanstvene discipline, ki je pozneje zbudila pozornost kot primerjalno raziskovanje vedenja. Nato so prišla so temna leta. Kot pravi oportunist se je Lorenz spajdašil z rjavosrajčniki in preživel rusko ujetništvo. »Kakor mali otroci smo vzklikali od veselja,« je zapisal v pismu biologu Oskarju Heinrothu, ko so Hitlerjevi vojaki vkorakali na Dunaj. Junija 1938 je zaprosil za članstvo v NSDAP, a je to je do smrti zanikal. »Seveda sem naklonjen nemški miselnosti in sem kot naravoslovec zmeraj bil nacist,« je zapisal v prošnji za sprejem v nacistično stranko. Tudi v naslednjih letih je v svojih znanstvenih objavah brez sramu uporabljal nacistično izrazoslovje.