Tisti čas Francu Jegliču iz Orešja verjetno nikoli ne bo ušel čisto iz spomina. To je bil čas med prvo svetovno vojno. Spominja se, kako je vse več gospodarjev z okoliških kmetij moralo pustiti plug sredi brazde ali seno na pol posušeno in nepospravljeno na travnikih in se udinjati cesarju, da se je igračkal z njimi in njihovimi življenji na evropskih bojiščih. Ženske so se potem same ubadale z gospodarstvom, kakor so vedele in znale. Imele so kopico otrok in hitro so postale plen raznih špekulantov, ki so prežali na lahek zaslužek, zato jim ni6 bilo lahko. Kmetije so šle na boben druga za drugo. Tudi z Jegličevo bi skoraj bilo tako. Mati Marija je že dobila sporočilo, da mora v osmih dneh poravnati dolg, ki je obvisel nad domačijo, ali pa bo šla kmetija na dražbo. Njen mož je bil tačas v ruskem ujetništvu in ni mogel vedeti, kakšne nevšečnosti so doletele njegove. Kaj je hotela obupana mati? Oprijela se je edine rešilne bilke, ki ji je še preostala. Pražnje je oblekla vse tri otroke in se z njimi odpravila v Ljubljano. Tam je obiskala sorodnika svojega moža. Bil je to ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Franc se še sedaj spominja dolgotrajnega čakanja in velikega olajšanja, ko jih je ta končno le sprejel. Poslušal je zgodbo o težavah njegovih dolenjskih sorodnikov in vzel papirje, ki jih je imela mati v rokah. Z olajšanjem so se spet odpravili domov. Štirinajst dni pozneje so v Orešje prejeli telegram. Na njem je pisalo: "Jeglič Marija, Orešje. Poravnano. Škof."