veda ni bilo več mogoče ustaviti. Stalinovi vojaki so zavzeli ukrajinski Žitomir in napredovali proti Dnjestru. Tam so se jim mrtvaške glave ponovno postavile po robu, a več kot upočasniti napredovanja sovjetskih vojaških enot niso zmogle. V začetku leta 1945 je Hitler uporabil mrtvaške glave v svoji zadnji operaciji. Ottu Skorzenyju, rešitelju Mussolinija iz gorskega zapora, je zaupal nalogo, da z enotami mrtvaških glav odstavi madžarskega predsednika Horthija, ki se je želel povezati s Stalinom. Operacija je bila uspešna, zato so se nemške enote lahko umikale čez Madžarsko. Sredi marca se je zgodilo tisto, česar so se vojaki najbolj bali: zmanjkalo jim je zalog. Tretja divizija SS je za kratek čas branila Dunaj, nato pa se je umaknila proti Linzu in tam dočakala nemško predajo. Ob koncu vojne so se mrtvaške glave zaradi slabih izkušenj z Rdečo armado predale zaveznikom, ti pa so jih predali Rusom. Njihova usoda je bila žalostna: na tisoče jih je izginilo v mrzlih sibirskih stepah in tundrah. Usoda mnogih ostaja še danes neznana. Hellmuth Becker, ki je 3. divizijo SS vodil zadnji, je bil obsojen na 25 let prisilnega dela. Vodil je skupino, ki je skrbela za obnovitev porušenih ruskih mest. Ko je dal v zid enega od novozgrajenih stanovanj namestiti bombo, ga je eden od sojetnikov prijavil sovjetskim oblastem. Obsojen je bil na smrtno kazen pred strelskim vodom. Preden je Sovjetska zveza razglasila sodbo, si je vzela čas. Beckerjeva vdova je dobila pisno obvestilo o izvršbi kazni šele v začetku šestdesetih let. Z Beckerjevo smrtjo se je končala krvava saga 3. tankovske divizije SS mrtvaške glave.