Če bi iz teh razprtij lahko naredili kakšen splošen sklep, bi to bil lahko surov nauk o tem, do kakšnih težav lahko pripelje politično in ne tržno določanje cen. Dovolj je, da se prepričamo, da takšnih zapletov ni tam, kjer cevovodi segajo čez meje držav s tržno urejenimi gospodarstvi. Ni si mogoče prestavljati, da bi se tam dogajalo to, kar se je te dni dogajalo v okviru rusko-beloruskega spora. Namreč, da je Minsk, potem ko je privolil v ceno plina, ki še vedno ne dosega več kot 40 odstotkov cene za zahodnoevropske porabnike, uvedel kazensko dajatev za tranzit ruske nafte, da bi nadomestil stroške dražjega plina. Obup v tej državi je razumljiv. Zaradi »socialistične« cene ruske nafte se beloruske rafinerije ukvarjajo z izjemno donosnim poslom izvoza derivatov v sosednje države in pri tem baje zaslužijo približno pet milijard dolarjev na leto. Revna država tudi ne more tako zlahka podražiti ogrevanja stanovanj. Pravi vir teh in podobnih težav pa je v političnem in ne v tržnem določanju cen.