Pomagalo je in pomaga. Z Lebedom sva bila častnika iste vojske. Oba veva, kaj je čast, plemenitost in kaj pomeni dati komu besedo. e pri prvem srečanju nama je bilo jasno, da morava oba spoštovati temeljno načelo - ohraniti svojo in sogovornikovo čast. Zato mi ne bi nikoli padlo na pamet, da bi Lebedu rekel: "Izginita iz Groznega ti in tvoja slavna vojska, potem bom morda hotel govoriti s tabo." Prav tako Lebedu ni padlo na pamet, da bi v takem tonu govoril z mano. Sedela sva si nasproti in rekel sem: "Umakni svoje vojake s hribov. Ruski vojaki tam tako ali tako samo gnijejo v blatu, v strašnih razmerah, nihče pa sploh ne ve, zakaj so tam. In odpelji te nesrečnike iz Groznega. Potem lahko rečem svojim borcem: Poglejte, vojna se končuje! in večino enot odpeljem iz mesta." O vsem sva se dogovarjala, korak za korakom, in uspelo nama je, da sva drug drugemu ohranila čast. Potem smo uresničili zamisel o skupnih rusko-čečenskih poveljstvih. Svojim borcem sem pojasnil, da ne bo nihče več nekaznovano pobijal naših civilistov in da mora biti mesto demilitarizirano, od oboroženih sil pa lahko v njem ostanejo samo skupne patrulje. Lebed je kljub vsemu moral pojasniti "svojim", da je to edina možnost, da rešijo še preostale ruske vojake in jih pripeljejo nazaj domov, k staršem.