Poglavje Ali kdo pozna mlado Galibardo je Belaj posvetil svojemu mentorju prof. Branimirju Brataniću z Oddelka za etnologijo Filozofske fakultete v Zagrebu - v njem je Bratanićeve beležke in izsledke o mladi Galibardi in drevesu sveta vključil v dosedanjo rekonstrukcijo praslovanskega mita o bogu vegetacije. V poglavju Kako je Bog hodil po cesti Belaj najde paralele mitu o božanskih dvojčkih tudi v latvijskih dajnah o Jumisu (z analogijami tudi pri Belorusih, Rusih in Mordvinih). Ljubezenska zgodba med Jurijem in Maro, s tem pa tudi vegetacijski mit, se konča s smrtjo brata in sestre – ko Ivo/Jurij Maro zapusti, se mu Mara maščuje in ga ubije. V pesmih Jurij nastopa kot žrtev v podobi konja (kajti Belaj ugotovi, da se Jurij pojavlja pravzaprav v podobi konja oziroma morda neke vrste kentavra – pol konja - pol človeka). Gre za kozmogonsko konjsko žrtev, ki jo najdemo na primer tudi v vedskem izročilu, ki zagotavlja obnovitev celotnega kozmosa. Jurijevi smrti sledi smrt Mare, ki se na koncu življenja izenači s Smrtjo, in jo v pesmih in obredih (zlasti na Češkem, Slovaškem in Poljskem) odnašajo iz vasi ter navadno vržejo v potok. V zadnjem poglavju se kritično odzove še na interpretacijo badnjaka ruskih znanstvenikov Ivanova in Toporova in poda svojo interpretacijo te šege.