Vlak je veselo sopihal skozi našo dolino lepih šestindevetdeset let. Prinesel je napredek in razvoj. Do izgradnje predora skozi Rožco je po tej progi tekel ves promet. Možje so se zaposlili na železnici, se z vlakom vozili na delo, otroci v šolo, z vlakom pa so prihajali k nam prvi turisti, tako imenovani letoviščarji. Tudi v času prve svetovne vojne je imel vlak velik pomen, saj so z njim prišli v Kranjsko Goro ruski ujetniki, ki so s svojim znojem in krvjo tlakovali eno najlepših gorskih cest v Evropi - cesto preko prelaza Vršič, ki je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijcih. Z »železno cesto« so prihajali tudi bogati Beograjčani in Zagrebčani, ki so pri nas ostajali preko poletja. Domači otroci so jim nosili prtljago in tako zaslužili nekaj drobiža. Tudi Planica, ki je danes po vsem svetu poznana po smučarskih skokih in poletih, je zaživela s pomočjo vlaka, saj so trume obiskovalcev in športnih navdušencev dolga leta prihajale na tekmovanja prav z vlakom. Enaintridesetega marca, leta 1966 je bil za Zgornjesavsko dolino črn dan. Železniška proga je bila zaradi domnevne nerentabilnosti za vedno ukinjena. Zadnji vlak, ki je pol enajstih zvečer poslednjič peljal tovarniške delavce, je vso pot žalostno piskal in s tem naznanjal, da so časi idilične vožnje z vlakom, ki prinesel toliko dobrega, za vedno pozabljeni.