Dolgi hodnik, ki je pod zemljo vodil iz tega dela državne pisarne tja čez v firerjev bunker, je bil že na mnogih mestih razstreljen, tanki strop se je zrušil. Hitler je želel, da sva z gospo Christian tudi ponoči v njegovi bližini. Po tleh majhne konferenčne sobe so položili žimnice, nekaj ur sva spali oblečeni, zunaj pred napol odprtimi vrati so oficirji Krebs, Burgdorf, Bormann itd. ležali v naslaonjačih, smrčali in čakali na Wenckovo armado! Namesto tega je bil nad nami pekel. Petindvajsetega in šestindvajsetega aprila je obstreljevanje doseglo vrhunec. Pokalo je brez premora, zdelo se je, da je vsak posamezni strel namenjen neposredno našemu bunkerju. Nenadoma je pritekel stražar in javil: »Rusi že streljajo na vhod s strojnico.« V paničnem strahu je hitel skozi prostore, a njegova vest ni pri apatičnih čakajočih sprožila nobenega odziva. Nazadnje se je izkazalo, da je bila pomota. Le en sam topovski strel je padel povsem blizu. Še en milostni odlog! Ne vem več, kako sem preživljala te ure. Povsod so zelo mnogo kadili, ne glede na to, ali je bil firer navzoč ali ne. Debeli oblaki dima ga niso več motili in Eva Braun ni več skrivala svojega greha. Tu in tam je s fronte prišel kakšen izčrpan poročevalec. Glavna frontna linija se je vedno bolj približevala anhaltski železniški postaji. Kadar smo se povzpeli gor in pogledali ven v plamene in dim, smo že slišali krike berlinskih žensk in otrok. Slišali smo, da so ruski tanki zlorabljali nemške ženske, da so prestrezale krogle; spet smo videli smrt kot edini izhod.