Opogumlja jo dejstvo, da je na 31. kongresu glasovalo zanjo 75 odstotkov njenih somišljenikov. Ni jih bilo lahko prepričati. »Saj je ženska!« se je izmikal marsikdo od njih. Na koncu pa je večina popustila. Ostane ji 25 odstotkov sovražnikov, ki še verujejo v diktaturo proletariata. O sebi pravi, da je do dna duše komunistka. Zasedla je prostor, ki ga je nekoč Maurice Thorez (od 1930 generalni sekretar francoske komunistične partije, ki je potrdil monstruozni nemško-sovjetski pakt avgusta 1939 in je bil odtlej več v Moskvi kakor v Parizu, leta 1964 pa je odstopil s položaja generalnega sekretarja PCF). Francoska komunistična partija se je pridružila odporu šele leta 1941. Na pisalni mizi na sedežu PCF se še poznajo sledovi cigaret Waldeck-Rocheta, ki je bil prvi (1965), ki je podprl Mitterranda na predsedniških volitvah. To je bil čas, ko je bila PCF eden najglasnejših glasov evropskega komunizma, čas Else Triolet, žene Louisa Aragona in sestre Lili Brik, spremljevalke ruskega pesnika Majakovskega. V zgodovini PCF je bila še ena pomembna ženska: Annie Kriegel, ustanoviteljica svojega gibanja in revije Communisme .