V zadnjih letih je Mir postajal vedno bolj izpostavljen okvaram opreme in človeškim napakam. Ko se je februarja 1997 vnela naprava za proizvodnjo kisika, so se morali kozmonavti, zavarovani s plinskimi maskami, spopasti s požarom. Že nekaj mesecev pozneje bi posadka spet skoraj izgubila življenje, ko je prišlo do trčenja s tovorno ladjo Progres. To je bilo doslej najhujše trčenje v vesolju. Na srečo so pravočasno odkrili luknjo, skozi katero je uhajal zrak, ter zaprli dostop do poškodovanega modula Spekter, ki je nato do konca ostal zapuščen. Tudi leta 1998 so imeli kozmonavti hude težave. Za kratek čas je nehal delovati ladijski računalnik (ŽIT 1997/12, str. 63), zaradi česar se je postaja nenadzorovano obračala. Težave so bile še z odpiranjem vrat, z vzdrževanjem temperature, s poškodovanimi sončnimi celicami, s komunikacijami, z avtomatskim pilotom, z vesoljskimi oblekami, s kamerami, s kisikovimi generatorji, z žiroskopi, z baterijami, s hladilnim sistemom in vedno znova z ladijskim računalnikom. Zaradi vsega tega je bila postaja (predvsem na zahodu) vedno bolj izpostavljena posmehu. Čeprav so nekateri krivdo za takšno stanje pripisovali ruski zaostalosti in nesposobnosti, ne smemo prezreti dejstva, da je Mir za nekajkrat presegel svojo načrtovano življenjsko dobo in dokazal neverjetno robustnost in odpornost. Ruski vesoljski strokovnjaki so kljub pičlim finančnim sredstvom redno vzdrževali postajo, ruski kozmonavti pa so pokazali izredno iznajdljivost pri reševanju težav na njej.