konec koncev dobro... Pahor mi je veliko pomagal pri prevajanju, pojasnil mi je izraze, ki jih nisem razumel. On je moj edini kontakt s svetom taborišč, edina živa priča, ki sem ga srečal v svojem življenju. O taboriščih nisem le prebral v njegovih knjigah, ampak tudi slišal od njega, ko sva se srečala v Trstu. To je nekaj drugega in nekaj več kot samo branje knjig. Moja žena je profesorica v srednji šoli in je prebrala odlomke iz Nekropole svojim dijakom. Konec koncev sem začel razmišljati, da lahko bi ustanovil založbo samo zaradi tega, da bi izdal Nekropolo v finščino! Potem se sem odločil, da bom izdal tudi druge zanimive in dobre avtorje. Poleg prevajalskega dela ste s slovenskim kulturnim prostorom povezani še kot predsednik društva finskoslovenskega prijateljstva. Društvo ”Slovenia-seura” sem ustanovil leta 1999 in sem njegov predsednik od leta 2001. Trenutno imamo približno 80 članov in članic. To je predvsem kulturno društvo, neke vrste ”klub”, povezuje sorazmerno veliko število finskih pisateljev in kulturnikov, ki so bili na literarnih ali drugih festivalih v Sloveniji in sta jih očarali Slovenija in njena kultura. Lani smo imeli posvet o dirigentu Leonu Funtku (18851965), sinu Antona Funtka, ki se je preselil na Finsko in je naredil kariero v novi domovini kot dirigent Finske nacionalne opere in profesor Sibeliusove Akademije. Malokdo na Finskem ve, da je bil Funtek Slovenec, v Sloveniji pa ne vedo, da je imel Anton Funtek sina, ki se je preselil na Finsko. Pri tem projektu sem sodeloval z zborovodjo Tomažem Faganelom. V kratkem bo na Finskem gostovala skupina slovenskih pisateljev. Kako je prišlo do te izmenjave? Ministrstvo za kulturo RS podpira turnejo v okviru finskega predsedovanja Evropske unije. To je seveda dobro, saj že za nekaj let nismo videli nobenega slovenskega pisatelja na Finskem. Hkrati pa je malo smešno, ker 13 pisateljev bo obiskalo Finsko v samih dveh mesecih, kar je precejšnja ”invazija”, ki je skoraj presenetila finske organizatorje. Društva in organizcije imajo na koncu leta manj sredstev v proračunu za obiske... To je verjetno posledica krčenja sredstev kulturi na Finskem: prihodnje leto bo ministrstvo prenakazalo 15 % manj subvencij revijam in skoraj 60 % manj prijateljskim društvom, kot je naše Slovenia-seura. Tudi štipendije za pisatelje, prevajalce in druge umetnike bodo verjetno kmalu manjše. verjetno za 20 %. Nekateri ”krivijo” za to rock skupino Lord, saj bo Finska zaradi njihove zmage morala prirediti Eurosong! Kakšni so vaši nadaljnji načrti kot prevajalec? Iz ruščine mi ponujajo predvsem biografije in literaturo o zgodovini Rusije in Sovjetske zveze, precej malo pa leposlovja - v 80-ih letih sem študiral primerjalno književnost in ruski jezik in književnost na univerzi v Turkuju). iz ruščine ne prevajam veliko, saj t udi današnja realnost v Rusiji mi je zelo zoprna: umor Anne Politkovskaje je bil samo eden izmed tisočev , sicer pa je ta umor pokazal mnogim Fincem, da ima naša sosedska država še zelo dolgo pot k demokracije: Pred ruskim veleposlaništvom se je zbiralo 3000 ljudi s svečami , kar je nekaj povsem neobičajnega na Finskem. Iz hrvaščine sem prevedel Matvejevićev ”Mediteranski brevir”, za kateri sem leta 2004 dobil nagrado, in Jergovićev roman ”Buick Rivera”. Zdaj prevajam ”Ministrstvo boli” Dubravke Ugrešić. Iz srbščine sem že prevedel ”Rani jadi” Danila Kiša (Mansarda) in prihodnje leto bom prevedel ”Mamac” Davida Albaharija (obe knjigi pri Mansardi). Prevedel sem tudi malo iz makedonščine, in sicer pesmi Zorana Ančevskega. Najbolj mi je všeč Slovenija, ki mi je postala tako rekoč druga domovina. V Trstu sicer poznam poleg Borisa Pahorja še Patrizio Vascotto, ki prav tako prevaja slovensko književnost. Pred kratkim sem prejel sporočilo od Sergeja Verča. Poslal mi je svojo zadnjo kriminalko ”Pogrebna maškarada”. To me je spomnilo, da je bil moj prvi prevod iz slovenščine prav kriminalka, in sicer ”Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah” Maje Novak ” (finski naslov ”Murha aluevesillä”, 1999). Ko je glavni urednik finske revije Parnasso v svojem blogu poizvedoval , kam bi hoteli bralci revije potovati, če bi revija organizirala literarno potovanje, je večina omenila Dublin, Prago, New York ali Pariz. Ko sem omenil Trst, so nekateri pripomnili: ”Ja, Trst, to bi bilo nekaj novega: Rilke, Joyce.” Odpisal sem jim še to: ”Ja, a tudi mesto Borisa Pahorja in drugih znamenitih slovenskih pisateljev!” Peter Rustja