Möderndorferjeve zgodbe izmenično naseljujeta prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec, ki z avtorju lastno spretnostjo pripovedujeta zgodbe malih ljudi. O ruskem emigrantu Belem, ustanovitelju Kina svobodna Evropa, pozneje degradiranem v biljeterja, ki s strumnim, generalskim korakom kljubuje različnim časom in režimom. O srečanju fanta, ki se ima za starega filmskega mačka, z dekletcem, ki si na snežen silvestrski večer s plašno vznemirjenostjo privošči svoj prvi film. O Romanu in Juliji, ki ne manjkata na skoraj nobeni ponovitvi in kljub temu še nobenega filma nista videla zares ali do konca, ker sta s svojo lastno ljubezensko zgodbo tako zaposlena, da tuje, s platna, ne pridejo na vrsto. O moškem, ki analizira svoje nekdanje razmerje s seznamom »lepo mi je bilo in ni mi bilo lepo« in po natančnem premisleku ugotovi, da lahko pod prvo rubriko vpiše le: »Lepo mi je bilo, kadar sva šla v kino.« O nesposobnem policijskem inšpektorju, ki je prepričan, da se zanimivi zločini zgodijo samo v filmih, čeprav jih ima pred nosom. In še. »Hvala bogu, da imamo kino.« Gaja Kos