Po koncu državljanske vojne in zlomu bele armade je Bubnov preživel nekaj časa v Franciji, kjer je, skupaj z generalom Golovinim, pisal knjigo »Problem Pacifika v dvajsetem stoletju«. Knjiga, ki je svoj čas precej odmevala predvsem v ZDA zaradi dejstva, da je Bubnov v njej predvidel in deloma celo pravilno opisal bodoči spopad Američanov z Japonci, je najprej izšla v ruščini v Pragi in potem še v angleščini v Londonu. Kmalu zatem se je preselil v Jugoslavijo, v tem času pa sta mu bili hkrati ponujeni dve mesti za profesuro; eno na vojnopomorski akademiji v Washingtonu, drugo povabilo pa je nepričakovano prišlo od jugoslovanskega kralja Aleksandra, ki si je Bubnova zaželel, da bi pomagal organizirati vojno pomorsko šolo v Dubrovniku. »Za Dubrovnik se je odločil, ker je bil rojen patriot, Slovan. Tako kot vsi ruski emigranti, je tudi on mislil, da se bo lahko kmalu vrnil, saj je verjel, da revolucija ne more dolgo trajati,« se spominja sin Sergej. Ruski emigranti, kolikor jih je bilo, so imeli v letih po prvi svetovni vojni v Ljubljani svojo tovarno na Metelkovi ulici. Imenovala se je Sidro, Jakor po rusko, izdelovali pa so pomožno opremo za jugoslovansko vojsko. V tej tovarni, kjer je takrat delal, je admirala Bubnova doletela ponudba za profesorja. Odločitev je padla leta 1923. Z družino se je preselil v Dubrovnik.