svetu brez Boga, v kakršnem je tudi avtor živel od rojstva in vso svojo mladost, je v drugi svetovni vojni postal član odporniškega gibanja ter se pobliže spoznal z občutki tesnobe in smrti. Postopoma in previdno, s strahom in z dvomi, pa tudi z bolečinami se je približeval krščanski miselnosti. Družinska dediščina ga ni zavezovala k zahodnemu krščanskemu izročilu in pod vplivom slavnih ruskih emigrantov je kmalu sprejel pravoslavno izročilo ter po tridesetletnem iskanju zaživel močno vero, brez zakrnelosti in tabujev. Sonce v tej knjigi je Božje, univerzalno prežarevanje vsega, kar je na tem svetu, to je sonce, ki nima temne strani in nikoli ne zaide. Avtorjevim "zapiskom iz duhovne avtobiografije" sledi zapis pogovora, v katerem avtor sproščeno in razumljivo razlaga o postmodernosti, o vlogi kristjanov v Evropi, pravoslavju, teologiji, ekumenizmu in o svojih spominih na največje predstavnike ruske emigracije v Franciji. Knjiga je sklenjena z njegovim razmišljanjem o duhovnih temeljih prihodnosti.