Boris Efimov se ves čas opravičuje, ker še živi. Ta teden dopolnil 104 leta, kar se mu zdi skoraj perverzno. Sloviti politični karikaturist, ki je sodeloval v največjih propagandnih kampanjah sovjetskih medijev, je videl tri stoletja. Rojen je bil v Kijevu v zadnjih mesecih leta 1899, kot otrok je sedel na kolenih ruskega Carja Nikolaja II., se kot mladenič pridružil boljševikom, kljub prijateljstvu s Trockim preživel Stalinove čistke in z delom nadaljeval pod vladami Hruščova, Andropova, Brežnjeva, Jelcina in Gorbačova - upokojil se je šele, ko je bil že skoraj slep. Od tega, da bi spet videl, ga je ločilo 1500 dolarjev, ki mu jih je nekdo podaril šele pred tremi leti; zdaj, ko spet vidi, tu in tam še kaj nariše, sam zase, in v miru ureja svoj veličastni arhiv. Vitalni in popolnoma lucidni starec še zmeraj lahko citira dolge traktate Leva Trockega in poezijo velikih ruskih pesnikov. Živi v Moskvi. »Sram me je, da sem tako star, že zdavnaj bi moral umreti. Ampak tako pač je. Saj niti ne vem, koga naj povabim na rojstni dan - nikogar več ne poznam, počutim se kot fosil,« pravi.