sovražnik izsiliti odločilno bitko, je ukazal armadi, naj požene v zrak smodnišnice in odide iz mesta. V poznem mraku so odnesli iz mesta še ikono smolenške Matere božje. Le manjše enote so še vedno branile mesto. Večina prebivalstva je zdrvela za odhajajočimi ruskimi četami, drugi so ostali in bežali pred ognjem, ne vedoč, kam. Ob štirih zjutraj je maršal Davout vkorakal v mesto. Požarom, ki so divjali povsod, se je pridružilo ropanje vojakov. Rusko poveljstvo je pustilo v mestu večino težkih ranjencev. Zbrani so bili v starem delu mesta, kjer so požari najbolj divjali. Francozi, ki so vkorakali v mesto, so zagledali strašne prizore. Ranjenci so ležali med kadečimi se razvalinami in tramovi, na kupih, zogleneli, komaj še podobni ljudem. »Dušeči se od dima in vročine ter pretreseni zaradi strašne slike smo pohiteli, da smo čim prej prišli iz mesta,« je pisal domov francoski polkovnik. Napoleonovo pismo cesarici 18. avgusta teh prizorov ni omenjalo: »Draga prijateljica. Od davi smo v Smolensku. To mesto sem iztrgal Rusom, potem ko sem jim pobil 3000 mož, a ranjencev so imeli še trikrat toliko. Zdrav sem, vročina je še vedno nenavadna. Moje stvari se dobro razvijajo.« Toda vedel je, da se je sovražnik, ki je imel pri Smolensku 110.000 mož proti njegovim 180.000 vojakom, tudi to pot umaknil v globino ruske dežele. Italijanski častnik v francoski vojski, Cesare Loggia, je prehodil mesto dan po tem, ko so ga zavzeli: »Ob zvokih godbe smo vojaško ponosno, a hkrati mračno korakali med razvalinami, kjer so se valjali le nesrečni ruski ranjenci, pokriti s krvjo in blatom. Videl sem vozove, polne odtrganih delov človeških teles, ki so jih vozili pokopavat.« Trajalo je kar nekaj dni, preden so počistili ulice in pokopali mrtve. Pred napadom je imel Smolensk 15.000 prebivalcev, po zavzetju jih je bilo samo še tisoč. Naslednji dan je maršal Ney zavil mimo Smolenska in odhitel za ruskimi četami, ki so se umikale v smeri Moskve. »Torej gremo za njimi do Moskve,« je trmoglavil cesar kljub nasprotovanju maršala Murata in drugih poveljnikov. Sovražnik pa ni požigal svojih vasi in krajev samo ob poti, po kateri se je pomikala velika armada, in ponoči je vse obzorje krvavo žarelo. Hrane ni bilo dobiti nikjer. Le stara garda je vzklikala: »Živel cesar!« in ni nič spraševala, kam vodi nesmiseln pohod.