takratnega gruzijskega plemstva, ta je priključitev razumel kot izdajo in izgubo samostojnosti. Odnos do ruskega carja se je popravil, ko je leta 1805 ruska carska vojska obranila Tbilisi pred perzijsko invazijo. V vojnah s Turčijo in Iranom (nekdanjo Perzijo) med letoma 1803 in 1878 je hitro napredujoča in večinoma zmagovita ruska vojska zasedla precej ozemlja okoli Črnega morja, med drugim Abhazijo. To je razlog, da je gruzijsko ozemlje danes precej večje, kot bi bilo, če Rusi v 19. stoletju ne bi izpulili Turkom iz rok toliko ozemlja. Potem ko se je v Rusiji leta 1917 zgodila oktobrska revolucija, je Gruzija konec maja naslednjega leta, ko je v njeni veliki severni sosedi še vedno vihrala državljanska vojna, razglasila samostojnost. Le nekaj mesecev kasneje so bili Gruzijci spet v vojni. Tokrat s sosednjo Armenijo, ki je zahtevala zase nekaj gruzijskega ozemlja z armenskim prebivalstvom. Vojna se je končala z intervencijo britanske vojske, katere enote so bile takrat v sosednjem Iranu. Gruzijci so ostali pod britansko zaščito vse do leta 1920. Leto kasneje, natančneje februarja 1921, je Gruzijo napadla in zasedla Rdeča armada. Njeni generali so vkorakali v Tbilisi in postavili na oblast gruzijskega boljševika Filipa Makharadzeja. Po krvavo zatrtem uporu tri leta kasneje so Sovjeti okrepili svojo oblast ter deželo združili s sovjetskima republikama Armenijo in Azerbajdžanom. Umetnonastalo tvorbo so poimenovali Transkavkaška sovjetska republika. A tvorba je bila preveč raznorodna in po dvanajstih letih je razpadla. Gruzija je leta 1936 postala ena od držav Sovjetske zveze. Med letoma 1941 in 1945, ko je v Evropi divjala 2. svetovna vojna, se je v enotah Rdeče armade proti Hitlerju borilo več kot 700.000 gruzijskih vojakov. Samo na ruski vzhodni fronti jih je izgubila življenje kar polovica. 350.000 Stalinovih sonarodnjakov. Še enkrat so Gruzijci plačali visok krvni davek.