Če bi italijanski strateg Carlo Ancelotti lahko izbiral med prav vsemi levimi bočnimi nogometaši na svetu, bi avgusta leta 1983 rojeni ruski reprezentant na seznamu zasedel zelo visoko mesto. Če pa bi lahko izbiral med vsemi realno dosegljivimi igralci, ki so sposobni igrati kjerkoli na levem boku, bi bil Žirkov morda celo izbira številka ena. Nad njim se je navdušil že pred časom in v preteklih letih resno razmišljal o tem, da bi ga pripeljal k Milanu. Kako prikladno, glede na to da bi bil fant brez dvoma tudi prva izbira slovitega lastnika londonskih modrih, ruskega milijonarja Romana Abramoviča. In to iz več razlogov; oligarh in eden najboljših igralcev lanskega evropskega prvenstva sta seveda rojaka, Abramovič je mecen ruske reprezentance, z nogometom v domovini pa je neločljivo povezan tudi zaradi neuradnega sodelovanja v lastniški strukturi CSKA-ja. Da, prav tistega CSKA-ja, za katerega je Žirkov nastopal vse od leta 2004 in bil tako z njim tudi zmagovalec pokojnega pokala Uefa. Prav zaradi Abramoviča si je tudi sam nogometaš k Chelseaju želel še nekoliko bolj kot k ostalim primerljivim evropskim velikanom in v takih okoliščinah se vse skupaj ni moglo končati drugače kot z Jurijevo selitvijo na Stamford Bridge. Ancelotti se je z največjim veseljem odločil prav za tega igralca, Abramovič je z velikim navdušenjem in brez kakršnekoli slabe vesti nakup odobril, za povrh pa je denar nakazal na račun »svojega« ruskega kluba. No, morda bi kdo na to lahko porekel, da je kratko potegnil CSKA in da ob sklenitvi tega posla niso zadovoljni prav vsi. Lastnik Chelseaja je poskrbel tudi za to, da ta pripomba ni na mestu, kajti moskovskim prijateljem je plačal dobrih dvajset milijonov evrov, kar je precej več od realne tržne vrednosti ruskega reprezentanta.