Učiteljica v tretjem razredu osnovne šole nam je razložila, da boga ni, češ da so Američani preleteli celotno vesolje, pa ga niso srečali. Če bi obstajal, bi ga menda videli. Skozi okno, prosto letečega, kot podmorničarji redko ribo, ki radovedno pogleda, potem pa odplava v neznano naprej, je verjetno mislila. Ne bi presenetilo, če je gospa danes goreča vernica. Drugi časi pač. A takrat je bil čas poletov v vesolje in popularna TV-nadaljevanka je bila Neznani leteči predmeti oziroma bitja, ki so, če se prav spominjam zemljane ubijala z grozotnim zvokom. Prva leta sedemdesetih so bila to. No, 40 let kasneje je svetovno znani Astronavtsko-raketarski klub Vladimirja M. Komarova iz Ljubljane ostal brez klubskih prostorov. Zaradi tega že nekaj čas kroži peticija, v kateri župana Jankovića poziva, da odstrani pečat s prostorov na Brilejevi, iz katerih je bilo društvo izseljeno, so pa še vedno prazni in torej na voljo. Na MOL sicer pravijo, da bi raketarji lahko pridobili denar, s katerim bi plačali najemnino, če bi se prijavili na mestni razpis za sofinanciranje programov za otroke. A pri ARK Vladimirja Komarova na to ne pristajajo. Pravijo, da bi šlo za krivo prijavo, saj prvenstveno nimajo prostorov za delo in da se zato težko prijavijo za sofinanciranje programov, ki jih nimajo kje izvajati. Pregovorno skromni raketarji namreč denar (gre za vsega 4000 evrov na leto) razumejo skrajno resno in v tem smislu niso pripravljeni na noben kompromis. Zoprno poštenjaško in zdravorazumarsko, a taki so. Dojemam jih kot neke vrste preživeli prototip tistega Slovenca entuziasta, ki je pred 19 leti zavoljo »resnega dojemanja demokracije« podprl vse te naše politične junake, meneč, da glasuje za najboljšo možno državo vseh držav, potem pa se je izkazalo, da jim je zgolj dal priložnost, da so postali nedotakljivo veliki, bogati in oholi. No, kočljivo pri njih – raketarjih – je to, da so svetovno znani. Resda na sceni oziroma omrežju, ki je podobno posebno kot kak numizmatični underground, pa vendar v omrežju, ki še kako deluje. Zaradi njih k Jankoviću hodijo ljudje iz NASE. Vrhovni dosežek ARK Komarova, s katerim se med drugim ponosno ponašajo, je namreč imeniten. Imenitno majhen, pa vendar največji vseh časov tudi v nacionalnem slovenskem vesoljskem merilu, v katerem je pač treba vedno premisliti, da je svetovno priznani pionir aeronavtike vendarle Slovenec – Herman Potočnik. Kot prvi v nekdanji Jugoslaviji ter seveda sedanji Sloveniji so v vesolje spravili predmet od tod. Leta 1984 so prek zvez in znanstev, ki so jih pridobili s svojim entuziastičnim delom ter sodelovanjem na svetovni vesoljski sceni, ki za istomišljenike očitno kaže zgledno kolegialen posluh, na rusko raketo uspeli vkrcati značko svojega kluba. Da, nič več kot to. Par centov vredno značko, ki je zdaj kot vrhovni materialni dokaz slovenske prisotnosti v vesolju oziroma vpetosti v svetovna dogajanja te vrste varno shranjena v sefu neke ljubljanske banke. Več od te značke Slovenci v vesolju nismo dosegli, to je pa morda tudi najbolj krovni problem ljubljanskih raketarjev. Da opozarjajo na bridko realnost. V tej od umetno ustvarjenih potreb ter kiča in populizma nabuhli domačijskosti figurirajo kot majhen kamenček v supergi, pri čemer imajo na svoji strani samo vesolje. Zoprn nasprotnik.čiteljica v tretjem razredu osnovne šole nam je razložila, da boga ni, češ da so Američani preleteli celotno vesolje, pa ga niso srečali. Če bi obstajal, bi ga menda videli. Skozi okno, prosto letečega, kot podmorničarji redko ribo, ki radovedno pogleda, potem pa odplava v neznano naprej, je verjetno mislila. Ne bi presenetilo, če je gospa danes goreča vernica. Drugi časi pač. A takrat je bil čas poletov v vesolje in popularna TV-nadaljevanka je bila Neznani leteči predmeti oziroma bitja, ki so, če se prav spominjam zemljane ubijala z grozotnim zvokom. Prva leta sedemdesetih so bila to. No, 40 let kasneje je svetovno znani Astronavtsko-raketarski klub Vladimirja M. Komarova iz Ljubljane ostal brez klubskih prostorov. Zaradi tega že nekaj čas kroži peticija, v kateri župana Jankovića poziva, da odstrani pečat s prostorov na Brilejevi, iz katerih je bilo društvo izseljeno, so pa še vedno prazni in torej na voljo. Na MOL sicer pravijo, da bi raketarji lahko pridobili denar, s katerim bi plačali najemnino, če bi se prijavili na mestni razpis za sofinanciranje programov za otroke. A pri ARK Vladimirja Komarova na to ne pristajajo. Pravijo, da bi šlo za krivo prijavo, saj prvenstveno nimajo prostorov za delo in da se zato težko prijavijo za sofinanciranje programov, ki jih nimajo kje izvajati. Pregovorno skromni raketarji namreč denar (gre za vsega 4000 evrov na leto) razumejo skrajno resno in v tem smislu niso pripravljeni na noben kompromis. Zoprno poštenjaško in zdravorazumarsko, a taki so. Dojemam jih kot neke vrste preživeli prototip tistega Slovenca entuziasta, ki je pred 19 leti zavoljo »resnega dojemanja demokracije« podprl vse te naše politične junake, meneč, da glasuje za najboljšo možno državo vseh držav, potem pa se je izkazalo, da jim je zgolj dal priložnost, da so postali nedotakljivo veliki, bogati in oholi. No, kočljivo pri njih – raketarjih – je to, da so svetovno znani. Resda na sceni oziroma omrežju, ki je podobno posebno kot kak numizmatični underground, pa vendar v omrežju, ki še kako deluje. Zaradi njih k Jankoviću hodijo ljudje iz NASE. Vrhovni dosežek ARK Komarova, s katerim se med drugim ponosno ponašajo, je namreč imeniten. Imenitno majhen, pa vendar največji vseh časov tudi v nacionalnem slovenskem vesoljskem merilu, v katerem je pač treba vedno premisliti, da je svetovno priznani pionir aeronavtike vendarle Slovenec – Herman Potočnik. Kot prvi v nekdanji Jugoslaviji ter seveda sedanji Sloveniji so v vesolje spravili predmet od tod. Leta 1984 so prek zvez in znanstev, ki so jih pridobili s svojim entuziastičnim delom ter sodelovanjem na svetovni vesoljski sceni, ki za istomišljenike očitno kaže zgledno kolegialen posluh, na rusko raketo uspeli vkrcati značko svojega kluba. Da, nič več kot to. Par centov vredno značko, ki je zdaj kot vrhovni materialni dokaz slovenske prisotnosti v vesolju oziroma vpetosti v svetovna dogajanja te vrste varno shranjena v sefu neke ljubljanske banke. Več od te značke Slovenci v vesolju nismo dosegli, to je pa morda tudi najbolj krovni problem ljubljanskih raketarjev. Da opozarjajo na bridko realnost. V tej od umetno ustvarjenih potreb ter kiča in populizma nabuhli domačijskosti figurirajo kot majhen kamenček v supergi, pri čemer imajo na svoji strani samo vesolje. Zoprn nasprotnik.