Ameriška politika in politika zahodnih držav nasploh je že večkrat zagrešila napako, da je stavila samo na enega poznanega in zanesljivega konja, četudi je bil ta že upehan. Spomnimo se, kako je tedanja ameriška administracija skoraj do zadnjega podpirala Gorbačova in je potem zaradi tega, vsaj na začetku, imela nekaj težav z Jelcinom. Morda to izvira iz preprostega občutka, da je lepo podpirati človeka, ki ga poznaš in z njim dobro sodeluješ, čeprav ti hladni zakoni politične realnosti svetujejo, da ravnaš drugače. Ves Zahod, in še posebej ZDA, je pred volitvami skoraj odkrito podpiral Jelcina, ostro odklanjal Zjuganova (to se je najbolj videlo na obisku tega politika v Nemčiji), ostale kandidate pa je bolj ali manj vljudno ignoriral. Da se zahodni politiki izrekajo proti Zjuganovu, ni prav nič presenetljivo, saj ta ruski politik s svojimi močnimi komunističnimi usedlinami pač ni preveč obetaven za nadaljevanje demokracije. Vendar je še posebej ameriški predsednik Clinton naredil veliko napako, ko je podpiral samo Jelcina in ni iskal stika z drugimi.