tako močne, da radijska postaja sploh ni več sprejemala signalov. Tako tudi ni sprejela opozorila o nevarnosti podmorniškega napada, ki so ji ga poslali z obale. Njena edina zaščitna ladja, torpedni čoln Lowe, je imela na krovu napravo za iskanje podmornic, a je ni mogla uporabljati, saj je bila popolnoma zaledenela, radijski sprejemnik pa je bil prav tedaj naravnan na drugo valovno družino. Kapitan ruske podmornice S-13 Marinesco je postajal vedno bolj nestrpen. Med kolegi je bil znan kot pijandura in ženskar. Zato si je želel vojaškega uspeha, da bi prišel pri nadrejenih zopet na dober glas. Sovražno ladjo – saj drugačna tu nikakor ni mogla potovati –, ki je plula s prižganimi pozicijskimi lučmi, je imel za ladjo za prevoz vojakov in se prilepil na njeno sled. Sklenil je, da bo zaradi teme plul na površju in jo napadel, ko bo vzporedno z njo, torej z obalne strani, s katere nihče ni pričakoval napada podmornice. Zavedal pa se je nevarnosti svojega početja, saj je bila tam voda globoka samo trideset metrov. Če bi podmornica zadela ob mino, bi bila izgubljena, prav tako, če bi jo nekdo napadel. Toda Marinesco je sklenil tvegati. Plen je bil prevelik, da bi ga izpustil. Posadka podmornice je pripravila za napad štiri torpede in jih naravnala na globino tri metre.