Toda razlog je za črnce očitno premalo, sicer bi od rapa že zdavnaj prešli k dejanjem, ki bi iz rapperjev naredila le povsem običajne pojoče nune. Martin Luther King, Malcolm X in Jimi Hendrix morda v Rusijo niso prebegnili prav zato, ker so imeli razlog, pa vendar v filmu Bele noči (Taylor Hackford), posnetem v času, ko je bila hladna vojna še vedno dovolj hladna (1985, le leto preden ruska podmornica v McTiernanovem filmu Lov na Rdeči okober prebegne na Zahod), Mihail Barišnikov po neprostovoljni vrnitvi v Rusijo tam na svoje veliko presenečenje - kako ne, ko pa je prav on sam ruski disident - najde Gregoryja Hinesa, črnskega plesalca stepa, ki je iz Vietnama namesto v Ameriko protestno odšel v Rusijo in tako očitno postal prvi črnski disident na Vzhodu, tam potem bogu za hrbtom pleše s hudičem in nima niti toliko denarja, da bi lahko slišal za rap, ki so ga vsaj na daleč in četudi sramežljivo opazile celo tedanje modne blaxploitation muzikalije kot, denimo, Beat Street, Breakin' ali pa Breakin' 2, Electric Boogaloo (vse 1984), zatiran in ponižan je bolj kot v kateremkoli ameriškem getu, o njegovem čakanju na odrešitev pa bi itak lahko posneli film, v katerem bi igrali sami Rusi.