Tudi nekdanja Sovjetska zveza ni bila imuna za zakone podzemlja, čeprav se je zdelo, da partijska nomenklatura obvladuje vse in vsakogar. Državna struktura Sovjetske zveze s petnajstimi republikami in petnajstimi republiškimi partijskimi šefi z generalnim sekretarjem na čelu je bila neverjetno podobna svojim nasprotnikom, kriminalnim "botrskim" sistemom. In čeprav je bila v svoji represivnosti nadvse učinkovita, mafiji nikoli ni prišla do dna. Ko je bila Sovjetska zveza tik pred razpadom, mafija ni bila presenečena, saj se je tamkajšnje podzemlje že dolgo pred razpadom s prav vizionarsko taktiko pripravljalo na spremembe. Leta 1993 je bilo jasno, da mafija zelo dobro ve, kakšna bo prihodnost Sovjetske zveze. Zle slutnje tamkajšnjih analitikov in politologov, da se bodo vrata v spodnji dom ruskega parlamenta odprla kriminalu, so se izkazale za upravičene in kmalu je najvišja zakonodajna oblast povsem legitimno in legalno začela zastopali interese ruskega podzemlja. Na dnevnem redu novoizvoljenega parlamenta se je znašel tudi osnutek zakona, s katerim naj bi pomilostili vse, ki so bili obtoženi, da so si po razpadu Sovjetske zveze nezakonito pridobili premoženje in ga po skrivnih poteh prenesli na tajne račune v tujini. Za sprejetje tega zakona se je zavzemal tudi nacionalist Vladimir Žirinovski. Če bi pomilostili »lastnike« sto petdeset do dvesto milijard ukradenih dolarjev, je razložil, bi ga ti spet vložili v rusko gospodarstvo, sicer bodo za Rusijo izgubljeni. Vendar z rusko mafijo niso imeli težav le v njeni matični domovini, temveč tudi v Evropi. Ruski jedrski teroristi so na primer za središče svojih nečednih poslov izbrali Nemčijo. Ta je v boju proti njim ustanovila obveščevalni enoti v Kielu in Wiesbadnu ter tako poskušala nadzorovati eno največji strah zbujajočih dejavnosti organiziranega kriminala. Avgusta 1994 so Nemci na svoji meji zasegli štiri pošiljke plutonija, ki so ga teroristi nameravali uporabiti za izdelavo jedrskega orožja. Helmut Kohl je v Moskvo poslal šefa nemške obveščevalne službe Bernda Schmidbauerja, da bi se z Rusi dogovoril o takojšnji zaustavitvi novih pošiljk. A so bili pogovori neuspešni. Razkrili so namreč pretresljivo dejstvo, da v vsej nekdanji Sovjetski zvezi ni policije, ki bi bila motivirana za preprečevanje trgovanja z orožjem, nad bojem proti kriminalu pa ni bila navdušena niti uradna Moskva. Dolgoprvadnanskaja, čečenska, ukrajinska in gruzijska mafija, glavne prekupčevalke z jedrskim orožjem in jedrskimi surovinami, tako še danes nemoteno delujejo. Zelo uspešne so, saj imajo v svojih vrstah nekdanje vojake iz okrnjene Rdeče armade in zelo okleščenega KGB. Svoja omrežja vodijo iz različnih centrov v Nemčiji, najpogosteje iz nekdanjega Vzhodnega Berlina. Ruske mafije dobro sodelujejo s siciljansko Coso Nostro, neapeljsko Camorro, kalabrijsko Ndrangheto in drugimi. Zelo pomembna je tudi srbska skupina Ravna gora, ki je še posebej dejavna v Belgiji in na Nizozemskem, vendar s konvencionalnim in jedrskim orožjem posluje s svojega sedeža v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Vse mafije namreč svoje niti najraje vlečejo iz vzhodnega dela Nemčije, saj jim tam pomagajo domače skupine, v katerih so uslužbenci nekdanje vzhodnonemške tajne službe Stasi. Brez te skorajda državne podpore bi veliko teže trgovali. Julija 1994 je Manfred Kittlaus, direktor berlinske posebne policijske enote, ki preiskuje delovanje Stasija, v uradnem poročilu obvestil Bonn, da je leta 1990, še pred združitvijo Nemčije, vzhodnonemška obveščevalna služba ukradla skoraj enajst milijard funtov, s katerimi nekdanji častniki denarno podpirajo kriminal. Čeprav so v zahodnem delu države zdesetkali policijske vrste, da bi okrepili policijski nadzor nad vzhodnim delom države, jim še vedno primanjkuje nekaj tisoč policistov za enakovreden boj z mafijo. Razmere v Vzhodni Nemčiji natančno orišejo besede člana mafijske skupine dolgoprvadnaski, ki pravi, da lahko tam mafija počne vse, kar se ji zljubi, saj je v času komunizma območje upravljal Stasi. Od takrat se ni dosti spremenilo, kar pomeni, da je mafija tam varna. Vse, kar počnejo, je protizakonito, in nikogar ni, ki bi jim to lahko preprečil. Mednarodne konference in domnevno zavezujoči sporazumi o nadzoru nad trgovanjem z jedrskim orožjem v resničnem življenju nimajo nobene moči. Uradne oblasti v Rusiji in nekaterih republikah nekdanje Sovjetske zveze mižijo na obe očesi, samo da bi prišle do trdne tuje valute, Libija, Irak, Iran, Alžirijo in Pakistan pa bi dali vse, da bi prišli do tako želenega jedrskega orožja.