Prvo dejstvo: 5. maja 1999 je takratni namestnik državnega sekretarja Strob Talbott poklical takratnega finskega predsednika Ahtisaarija. Prosim vas za dogovor, da tega najinega pogovora ni bilo, je začel, seveda po vseh vljudnostnih vprašanjih o zdravju, in prešel k vsebini. Povzemam. Skupaj z rusko diplomacijo želimo, da vas generalni sekretar OZN Kofi Anan imenuje za svojega posebnega balkanskega odposlanca. Vojaška akcija zveze Nato v takratni Jugoslaviji je bila v polnem teku. Privolil je. Nekaj let pozneje, zgodaj oktobra 2001, sem se z Ahtisaarijem pogovarjal v Beogradu. Državo je obiskal kot sopredsedujoči vplivnega lobističnega East West Instituta. Na srečanju, navzočih je bilo še nekaj mojih veleposlaniških prijateljev, smo govorili tudi o takratnem mirovnem procesu na Kosovu. Vse je trajalo le osem tednov, nisem verjel, tako kot moja partnerja, Talbott in Černomirdin, da nam bo uspelo, pa nam je. V pogajalskem procesu leta 2006 in 2007, kjer je Ahtisaari znova prevzel podobno glavno vlogo, so bile razmere povsem drugačne. Medtem ko je imel na prelomu tisočletja povsem, skoraj enoznačno, podporo Evropske unije, Rusije in Združenih držav Amerike, zdaj ni tako. Kot da je tako izkušen finski politik in diplomat to spregledal.