Tu moram poseči nekoliko nazaj. Izvedeli smo, da je Rusija nenadoma sprožila kazenski postopek proti nam in v skladu z bilateralnim sporazumom z ZDA zahtevala našo izročitev. Čez nekaj časa je prišla delegacija iz Rusije in me zaslišala. Takrat sem jim rekel, da se ne želim vrniti v Rusijo, in obljubili so mi, da bom pozneje lahko odšel v katero drugo državo. Ker so v Rusiji začeli kazenski postopek proti meni, sem zaprosil za politični azil v tretji državi. Predsedniške volitve v Rusiji marca 2004 so se bližale in zahteval sem tudi možnost, da bi se teh volitev udeležil. Zaradi tega naj bi prišel kdo z veleposlaništva in mi pomagal do moje volilne pravice. Nazadnje sem celo začel gladovno stavko. Februarja, nekaj dni po odhodu male ruske delegacije, so nam rekli: »Odločili smo se, da vas pošljemo v Rusijo.« Potem so nas – torej mene in še nekaj Rusov – premestili v ločene celice, ker so nam pač hoteli preprečiti, da bi se med seboj dogovarjali. Malo pred izročitvijo je potem prišlo do novega pripetljaja. Takrat so vpeljali ukrep, da so zapornikom v bloku zadnje stopnje odvzeli tudi hlače. Nositi so smeli samo kratke hlače. Naša vera pa nam zapoveduje, da morajo biti pri molitvi noge pokrite najmanj do kolen. Jaz pri tem nisem bil prizadet. To je prizadelo ves sosednji blok. V podporo prizadetim zapornikom pa smo se odločili za takšno obliko protesta, da svojih celic nismo več zapustili prostovoljno, niti takrat, ko bi bili morali na zaslišanje in bi se pri tem položaj lahko malo izboljšal ali poslabšal. Čuvaji so nas potem sicer izvlekli iz celice in pri tem se nismo nič upirali, vsakokrat pa smo se uprli, da bi hodili sami. Potem so sestavili posebno skupino petih oseb, nam pa ukazali, naj ležemo na tla v celici. To smo tudi storili. Nato je prišla skupina, nataknili so nam lisice na roke in noge, potem pa so nas odnesli na zaslišanje. Nazaj smo šli sami. Nekoč, ko bi me bili morali odpeljati na zaslišanje in sem se uprl, da bi odšel prostovoljno, so me odnesli na dvorišče, me vrgli s hrbtom na betonska tla in me za lisice na nogah vlekli okoli petdeset metrov daleč. Po tem sem imel na hrbtu velike odrgnine. Ne vem, kdo je bil odgovoren za to. Toda preiskovalec ali vodstvo taborišča sta morala to ukazati, da bi nas s tem prestrašila. Pozneje me je ogovoril eden od čuvajev, ki je pri tem sodeloval, in se opravičil. Rekel je: »To je bil ukaz!« Neprijetna zgodba pa se je zgodila in brazgotine od tega imam še danes. To sem dal tudi zdravniško potrditi, ko sem bil spet v Rusiji. Osem ruskih zapornikov