T-80UD4, Kantemirovska gardna oklepna divizija, Moskva 1993 je ruska politika ponovno »konstruirala« tanke namesto stroke. Grenko lekcijo te šole je izkusil tudi Uralvagon in po izkušnjah iz čečenske vojne je nastala izboljšana verzija: tank T-72BU, nam poznan kot T-90. Ruska armada ga je sprejela (ne pa tudi naročila) in za preživetje se je Uralvagonzavod raje preusmeril v proizvodnjo za Indijce, Pakistance, Kitajce in ostali svet. Še v hujši finančni zagati so bili v Omsku, saj je bil T-80 vsaj trikrat dražji od T-72 in na svetovnem trgu (in doma) povsem nekonkurenčen. Veliko so od tega tanka pričakovali Ukrajinci z modelom T-80UD/T-84. Kakor koli že, leta 1997 je bilo v ruski tankovski floti z okoli 5546 tankov brez modelov 55/62, nastanjenih zahodno od Urala, od tega 60 odstotkov modela T-80 - natančneje 3210. Da pa bi postali tanki T-80U privlačnejši za zunanje trge, so ga najprej opremili s toplotno opazovalno tehnologijo, sicer rahlo zastarelim sistemom »agava«, nič pa niso Rusi zaostajali pri obrambnih novostih, za katerimi Zahod počasi caplja še danes. Elektro – optični IR motilni sistem »štora« je prišel hkrati z novim plinsko - turbinskim motorjem GTD1250, predstavlja pa zelo dobro obrambo pred vsemi IR in žično vodljivimi izstrelki. Vsi tanki so dobili drugo radijsko napravo in sistem zemeljske komunikacije. Konec osemdesetih let je Maroko »za svoja testiranja« kupil 5 tankov T-80, vsi tanki so končali v rokah ameriških, britanskih in nemških obveščevalnih služb. Ruski predsednik Boris Jelcin je med obiskom Velike Britanije, kot gesto dobre volje, podaril Britancem povsem nov T-80U (1992). Enega so dobili Švedi za izbor glavnega bojnega tanka, kjer pa je bil zmagovalec že dolgo vnaprej znan, južnokorejska vojska jih je kupila 80, večinoma sodelujejo na vojaških vajah kot »nasprotnikove enote«, 41 tankov T-80U/UK pa je kupil Ciper. Rusi so v letih 2004 – 2006 namenili veliko večji poudarek modernizacijam tankov v uporabi kot pa konstruiranju »revolucionarno« novih modelov. Evropa šele danes odkriva »čare« aktivne zaščite, Rusi pa jo imajo na svojih tankih že od leta 1980. KBM in Harkov sta skupaj izdelala študijo in prototip aktivne zaščite (AZ), imenovane »šater« (šotor) za eksperimentalni »objekt 476M«. Z njim so razširili območje delovanja zastarelega sistema »drozd« z 800 na 200. »Šaterja« je nasledil aktivni zaščitni sistem »arena«, ki so jo najprej vgradili v serijo T80B kot eksperimentalni »objekt 219E«, ki je kasneje dobil naziv T-80BM1. Javnosti so ga predstavili kot T-80U-M1 »bars« (mi smo to prevedli v snežnega leoparda). »Arena« je pokrivala kot 3400 po azimutu, na zadku kupole je bila velika glava z milimetrskimi radarji, ki so zaznali izstrelek na razdalji 50 – 70 m, izstreljena kaseta ga je prestregla dobrih 15 m pred tankom in ga uničila. »Arena« je bila izdelana le prototipno in za zunanje naročnike, dokaj hitro je padla v roke zahodnim obveščevalnim službam, Rusija pa je tudi nujno potrebovala partnerja pri visoki tehnologiji. In zakaj so sovjetskio/ruski vojaški poveljniki kar po vrsti zavračali aktivno zaščito: zaradi že omenjenih težav z visoko tehnologijo, predvsem pa zato, ker imata ERO in AZ isto grožnjo - kumulativne (CE) bojne glave raket in kumulativne granate. Aktivna zaščita ob poškodbi sistemov detekcije zaradi drobcev in streliva lahko odpove, ERO pa nikoli!