Leta 1828 se Francè vrne v Ljubljano v lepi zeleni obleki in z zlato uro, ki mu jo je podaril Dubski. Z nasveti prijatelja Crobatha se hitro privadi ljubljanski modi in meče oko na brhka ljubljanska dekleta: na šestnajstletno Krištofbirtovo Reziko, petnajstletno Rotarjevo Jerico, nemara še šestnajstletno Metkino Maričko, dopadla se mu je Langusova žena Ana, vnel je srce bogati Snoyevi svakinji Khlunovi. Znova pa je vzplamtelo tudi prijateljstvo s humanističnim eruditom Čopom. Ta mu ni bil le mentor, ampak je imel nad Francètom takšno moč, da je mogel omrtvičiti njegovo nagnjenje do gostilniške družbe. Spoznaval je velike slovanske romantične pesnike Poljaka Mickiewicza, Rusa Puškina, ob rujnem vincu je besedoval s Čehom Karlom Hynekom Macho. Leta 1830 izide prvi zvezek »Kranjske Čbelice«, ki objavi tri Francetove pesmi. Po tedanjih šegah so knjige romale k cenzorjem in Francè, ki je rad pisal zbadljive epigrame, je bil odtlej deležen krepkih cenzorskih posegov: črtali so mu sonet proti Kopitarju, »Dohtarja« … Za bičanje nasprotnikov je razvil formo satiričnega soneta: »Apel in čevljar«, »Črkarska pravda« … Cenzorji so rohneli o moralni spotakljivosti Francetove poezije, a študentje, uradniki in drugi bralci so nestrpno pričakovali vsak novi zvezek »Čbelice«. Njegove pesmi so prišle v Murkovo slovnico kot zgled, kako se da v slovenskem jeziku pisati, že po prvih objavah se je znašel v Šafarikovi zgodovini slovenske književnosti, njegove pesmi prestavljajo v nemščino in češčino, v Pragi so leta 1832 brali kritike Čelakovskega o duhovitem poetu z živahnostjo in harmonijo misli.