Prvič sem se na poti s Kosova tega spomnil pred kakšnimi štirinajstimi dnevi v Titogradu, ko sem bil na kratkem obisku pri črnogorskem pisatelju Jevremu Brkoviću. Rolete na oknih njegovega stanovanja so bile spuščene, tako da je bilo zelo težko zaznati stene, polne grafik in oljnih slik. Vse šipe razen ene so bile razbite, v tisti, ki je ostala cela, pa je bila luknja od krogle. Ko je Jevrem poklical policijo, da bi prijavil strele v svojo delovno sobo, je dežurni policaj z olajšanjem zaklical: »Ruka mu se pozlatila.« Namreč tistemu, ki je streljal. Jevrem je velik grešnik. Pred leti je veljal za najboljšega črnogorskega pisatelja. Vendar noče biti srbski pisatelj. Kjerkoli more, na glas pove, da Črna gora ni Srbija. Ker je imeniten pisec, to tudi rad na dolgo in široko v svojem sočnem slogu napiše. Zaradi tega so ga že vlekli po sodiščih, zapirali, mu prepovedovali objavljati v Črni gori in Srbiji, ga kamenjali in končno streljali nanj. Odvzeli so mu vse nagrade in pokojnino. Namesto da bi odnehal, govori in piše vedno več. Kjerkoli more na dolgo, zelo dolgo, ker ga pač ni mogoče ustaviti, razloži, da imperialni načrt, ki je Črno goro spremenil v kolonijo srbske države, nima niti zgodovinskih niti kulturalnih temeljev, ampak je zgolj projekt politične ozemeljske dominacije. Od vseh ljudi na svetu Jevrema najbolj spoštujem. Zato, ker to počne brez sovraštva in brez šovinizma. Vso pravico ima, da bi sovražil ali da bi govoril samo o Črnogorcih. Pa se zadržuje in govori o srbski politiki; ko govori o imperializmu, ne začne s Črno goro, ampak vedno pove, da so bili prva žrtev Albanci na Kosovu in Madžari v Vojvodini. Jevrem Brković je edini intelektualec na ozemljih, ki jih nadzoruje Srbija, ki je dvignil glavo in se brezkompromisno postavil na stran Albancev. V Srbiji vlada vsesplošno mnenje, da je klovn in norec.