Strahovi, povezani z zdravjem otroka ali z njegovo morebitno prizadetostjo, so del vsake nosečnosti. Če jih ignoriramo ali jih celo pripisujemo nekakšni »ženski patologiji«, ne bodo nič manjši. In včasih, na srečo redko, se porod v resnici ne konča z zdravim otrokom in srečno materjo. Na področju senzibilizacije strokovnjakov, ki se srečujejo z nosečnicami, porodnicami, ženskami po porodu, tistimi, ki potrebujejo pomoč pri zanositvi, je treba še veliko storiti. Pred kratkim sem slišala besede, mišljene v tolažbo ženski, ki je rodila mrtvega otroka in je ležala v sobi z dvema drugima materama z novorojenčkoma: »Kar sprijaznite se. Saj boste rodili drugega«. Od jeze nad površnostjo in ignoranco mi privrejo solze v oči. Kdaj se bomo naučili osnovnih obrazcev spoštovanja do bolečine in trpljenja? Da ne govorim o nerazumevanju drugih izgub, ki jih ženska lahko doživi ob rojstvu otroka in so povezane s popolno spremembo načina življenja, neprespanimi nočmi in bolj subtilnimi rečmi, kakršna je je doživljanje novih odgovornosti, ko je neko majceno bitje popolnoma odvisno od tebe. Na preizkušnji je tista idealna izsanjana mama, štiriindvajset ur na dan je vloga vztrajno tu in počasi jo je treba pripeti na realnost, kar ni vedno lahko. Otroci so resda srčkani, so pa tudi na primer jokavi, in nekateri jokajo tako neutolažljivo, da lahko njihov jok načne še tako prepričane matere, da začno dvomiti o svojih sposobnostih.