Na dan, ko se je sprejemala nova ustava, ko so se postavljale še pike in vejice, se je razprava še vedno (tako kot že mesece pred tem) vrtela prav okrog 55. člena ustave; njegovemu mestu v ustavi so oporekali predvsem poslanci Slovenskih krščanskih demokratov. Med poslanci takratne skupščine je bil najbolj oster pri zavračanju 55. člena Ervin Schwarzbartl, saj je nasprotoval kakršnemukoli popuščanju, kadar gre za stvari, ki so povezane z vestjo in desetimi božjimi zapovedmi. Istega meseca, mrzlega decembra, se je v Sloveniji razprava o tem, kakšen naj bo za nekatere sporni člen, stopnjevala iz dneva v dan. In ko so moški v skupščini razpravljali o tem, ali naj se pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok oziroma pravica do umetne prekinitve nosečnosti zapiše v novo ustavo, so ženske frakcije in skupine zbirale podpise (12.000 so jih zbrali) za ustavno pravico do izbire. Sredi meseca, 11. decembra, pa so organizirale shod pred republiško skupščino. Takrat se je na primer Katja Boh iz Socialdemokratske stranke Slovenije spomnila, kako so bili leta 1974 ponosni, ko je bila pravica žensk, da same odločajo o rojstvu svojih otrok, uvrščena v slovensko ustavo. Tako eni, drugi so medtem po slovenskih osnovnih šolah in zdravstvenih domovih vrteli filme o abortusu (Nemi krik), v knjigarne pa je priromala knjiga Katoliška cerkev in spolnost. Toda kar 68 odstotkov Slovencev je decembra 1991 menilo, da je treba pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vnesti v novo slovensko ustavo.