»Ne. Ko sem šla pred tremi leti študirat v Moskvo, sem sanjala, da bi posnela ploščo s simfoničnim orkestrom. V Moskvi je mnogo simfoničnih orkestrov. Tam je tovrstno sodelovanje po finančni plati nekoliko bolj dostopno kot v Sloveniji. Najprej sem razmišljala, da bi posnela album s pesmimi iz muzikalov. Vendar je takih plošč že ogromno. V Moskvi sem si plačevala študij predvsem z nastopi za slovenska podjetja in na njih so vedno želeli slišati slovenske in ruske pesmi. Prej sem pela predvsem zahodne pesmi – angleške, francoske, italijanske. Kar naenkrat sem pela vse več slovanskih pesmi. Ko sem videla, kako so se poslušalci na te pesmi lepo odzivali, sva z možem začela razmišljati o tej plošči. Ugotovila sva, da še nihče na svetu ni na eni plošči zbral takšne pesmi z vseh vetrov v novih, enotnih priredbah. Te pesmi se poslušalcev zelo dotaknejo, ni redkost, da pri nekaterih skladbah v publiki videvam ljudi z robci, ker se jim morda prebudi kakšen prastar spomin ali nekaj podobnega. Po rojstvu ideje je trajalo še dve leti, da smo vse izpeljali, saj je bilo povezano z ogromnimi stroški in delom. Povezali smo se s Slavkom Avsenikom mlajšim, ki je izjemen glasbenik in skladatelj. V to ploščo je vložil svoje srce in dušo, kot sva jo midva. Priredb skladb se je lotil zelo izvirno, a je vsaki povsem ohranil njeno bistvo. Lani poleti smo v dvorani Čajkovski v Moskvi posneli orkester, ki se je prav tako navdušil nad izborom skladb in jih odigral izjemno srčno. Ne vem, če sem bila že kdaj v življenju tako srečna kot takrat, ko sem sedela v tisti dvorani s tisoč petsto sedeži in je orkester igral le zame. Takrat sem tudi jaz potrebovala robec…«